Nasmeh z bolečino
Nenadoma se je za naju ustavil svet. Sprejela sem spoznanje, da čas ne bo zacelil rane in morala se bom soočiti z bolečino.
Vendar kako? Kako živeti z njo? Kaj narediti, ko zelo boli?
Na začetku sem si postavljala ogromno vprašanj: »Zakaj?«, »Kako bi lahko preprečila?«, »Kako živeti naprej?«. Odgovorov ni bilo. Vedela sem le, da moram naprej. Zaradi nas, sebe in njega.
Sčasoma me je nekaj preizkušenj utrdilo. Pred tem me je spremljal strah. Strah, da ne bom zmogla obvladati čustev. Strah pred dodatno bolečino. Bila sem nemočna, jezna, obupana.
Z družino smo bili na zabavi. Takoj sem opazila otroški voziček. Trudila sem se, da ne bi pogleda usmerila vanj, saj sem se želela izogniti bolečini. Naenkrat se je zgodilo tisto, česar sem se bala. Mamica je v naročje vzela novorojenčka. Videla sem ga. Obrnila sem se stran in se umaknila. Sončna očala so mi prikrivala solze, ki so tekle po licu. Upala sem, da ne bo zajokal. Tega ne bi prenesla.
Podobne situacije so se mi ponovile še večkrat. Vsakokrat sem se sesula, ko sem prišla domov. Želela sem si končati to trpljenje. Poiskala sem tudi psihoterapevsko pomoč, kjer so mi potrdili, da sem na dobri poti. Nekega dne sem se odločila, da bom strahu pogledala v oči. Ne vem, od kod je prišel pogum za to.
Kdaj sem se soočila s svojimi strahovi?
Ko je prijateljica rodila dečka. Strah me je bilo tega dne. Vesela sem bila za njiju, ampak mene je močno bolelo. Čeprav je nisem vprašala za spol, sem tiho upala, da bo deklica. Mogoče bi me manj bolelo. Nisem imela moči, da bi jima takoj čestitala. Strah me je bilo srečanja z dojenčkom. Hotela sem ostati močna, a svojih čustev nisem mogla kar tako potlačiti. Bala sem se svoje reakcije, saj sem nazadnje v rokah držala našega Gabrijela. Minilo je šest mesecev od najine izgube. Odločila sem se, da grem na obisk.
Z možem sva se vzpenjala po stopnicah v prijateljičino stanovanje, ko bi se najraje obrnila in zbežala. Srce je divjalo, misli pa so me prepričevale, da bo vse v redu. Potem pa sem ga zagledala. Njunega ljubkega dečka. Začela sem jokati in doživljati stisko. Noge so se mi tresle, skušala sem se miriti. Takrat je bilo zelo hudo, a danes ga brez težav vzamem v naročje.
Kako reagiram na nepredvidljive situacije?
Ne znam pojasniti, kako lahko nadzorujem svoja čustva. Ko se srečujem s podobnimi trenutki, me v prsih tišči. Začutim stisko, ki jo z mislimi skušam pregnati. Gre za boj med umom in srcem. Mnogi mislijo, da bolečino lažje prenašam, ker imam že dva otroka, vendar temu ni tako. Ko zelo boli, se trudim, da bi bolečino prekrila. Otrokoma sem vedno govorila, da je prav, če jočemo, ko smo žalostni, vendar ne želim, da me vidita v solzah. V teh težkih časih jima je bilo že dovolj hudo.
Na predvidljive situacije se lahko psihično prej pripravim in tako nadzorujem svoja čustva. Če pa naletim na situacijo, ki ni predvidljiva, se v meni sproži dodatna bolečina.
S časom sem ugotovila, da se kljub močni bolečini ne smem vedno izogniti takšnim situacijam, če želim napredovati. Kljub temu, da je to zelo težko in zahteva ogromno truda ter energije, me naredi močnejšo. Občasno mi to dobro uspeva. Na primer, če zagledam dojenčka nepričakovano, ne bom jokala, čeprav boli. Poskušam se obvladati in se ne umaknem.
Včasih je zelo hudo, ko se vsi veselijo prihoda svojega otroka in imam občutek, da je moj otrok pozabljen. Vem, da ni tako. Le veselijo se svojega. Vse, kar lahko naredim, je to, da se umaknem, če je prehudo. Vedela sem, da se mi svet ne bo prilagodil. Jaz se bom morala njemu. Na nek način si s tem povzročam bolečino, čeprav bi se ji lahko izognila. A vendar je vsakič lažje. To mi omogoča, da lahko živim.
O svojih občutkih in otroku rada govorim. Čeprav ni imel priložnosti ostati na tem svetu, je naš član družine. Velikokrat opazujem škatlo, v kateri so njegove stvari: čopek ostriženih las, zapestnica iz porodnišnice, fotografija, materinska izkaznica. Ne zmorem je vedno odpreti, saj se bojim, da me bo bolečina premagala. Ko me vprašajo: »Kako si?« poskušam to pojasniti tako: »Če bi se tisto, kar čutim, videlo navzven, bi bila na tisoč koščkih.« In res je tako. Lahko se smejim in lahko se zabavam, vendar v srcu nisem srečna.
Kako se z menoj obnašajo ljudje?
Vsi, ki so bili ob meni v težkih trenutkih, skušajo razumeti moja občutja. Poznajo mene, mojo družino in mojo zgodbo. Me podpirajo in spodbujajo. Zaznavajo bolečino, ki jo nosim v sebi, kljub nasmehu. Kadarkoli potrebujem pogovor, se lahko z njimi pogovorim. Družina, nekateri sorodniki, prijatelji, sodelavci, trener. Ti ljudje me znajo usmerjati. Podpirajo me v stvareh, ki me veselijo. Omogočajo mi, da spoznavam sebe ter da se z vztrajnostjo borim naprej.
Nekateri znanci mi nehote povzročajo bolečino s svojimi besedami in dejanji, kot na primer z vsakodnevnim objavljanjem fotografij svojih novorojencev ali s pogovori o porodu, pri katerem mamica razlaga, kako se je mučila, bila šivana itd. Takrat bi jim postavila samo eno vprašanje: »Je tvoj otrok živ?« Vendar če bi to vprašala, bi bila videti jezna ali nevoščljiva. Nisem. Le boli me. Boli me jok dojenčka. Boli me vsaka pozitivna ali negativna beseda o porodu, dojenju, splavu, itd. Temu se raje izognem. Nekdo, ki takih občutkov ne pozna, pač ne ve, kaj bi rekel. Čeprav njega ni, sem jaz še vedno tu. Ranljiva. Včasih si želim, da bi odšla na drugi konec sveta.
Vem, da ne morem od nikogar pričakovati, da bo previden z besedami ob moji navzočnosti. In vsakemu privoščim vse dobro. A vendar si potiho želim, da me nihče ne ignorira. Ne zavedajo se, kaj sva z možem doživela in koliko me utruja to, da predelujem vsako izgovorjeno ali prebrano besedo, ki me zaboli. To je boj za preživetje.
Kako se s tem spopada mož?
Ko sva doživljala ta kruti dogodek, sva bila nemočna. Bila sva tam in nič nisva mogla narediti. Najprej se je z okolico soočil on. Kjub žalosti je vztrajno premagoval svoja čustva in skušal živeti naprej. Skrbel je zame in otroka. Ko sem tudi sama spet zmogla med ljudi, sem si prizadevala, da tudi jaz njemu nudim oporo, saj je tudi njemu bilo zelo hudo. Bil je nemiren in jezen. Svojih čustev ni kazal, zato se veliko pogovarjava o tem. Samo midva veva, kaj sva prestajala skupaj. Veva, kaj čutiva in kaj razmišljava. Naučil me je, da sprejemam najinega otroka takega, kot je. Kljub temu, da ga nimava ob sebi, je edinstven.
Nikoli več ne bo kot je bilo.
Velikokrat se preprosto zdi, da te okolje ne pusti živeti. Ti si želiš naprej, preizkušnje pa se kar pojavljajo. Nisem si mislila, da bo imela okolica tako velik vpliv name. Brez nje mi gre bolje.
Včasih popustim in nimam moči. Nimam moči, da bi se spopadala z okolico. Ne vem, kdo sem in kam spadam. Sem tam, ker moram biti. Vsak rojstni dan, praznik in počitnice preživimo z grenkim priousom. Pogrešamo ga in razmišljamo o njem. Predstavljamo si, kaj bi počel in kakšen bi bil. Nikoli več ne bo, kot je bilo, to je dejstvo.
V enem letu sem se privadila izgubi s predelovanjem močnih čustev, s katerimi se še vedno srečujem. Čeprav vem, da bo pot še dolga, si želim, da bi bolečino zamenjala za svobodo in rane za sanje.
Julij 2021