Pred časom sem sodelovala pri intervjuju za študentko, ki je pripravljala seminarsko nalogo na temo premagovanja težav in duševnega zdravja. Že pred pogovorom sem se psihično pripravila, saj sem vedela, da bodo vprašanja odpirala boleče spomine. Sprva sem to doživljala kot povsem običajen pogovor, kasneje pa sem ob prebiranju vprašanj in odgovorov ugotovila, da je bil to veliko več kot le intervju – postal je tudi moje osebno popotovanje vase.
Na začetku sem povedala nekaj o sebi. Sem mama treh otrok, po poklicu vzgojiteljica predšolskih otrok, danes pa svojo strast izražam predvsem skozi ples, ki ga poučujem v svojem studiu. Rada imam glasbo, naravo, pozitivne ljudi in nove priložnosti za rast in učenje. Svoje življenje poskušam živeti preprosto – z realnimi pričakovanji, s hvaležnostjo za male stvari in ljudi, ki jih imam ob sebi. Moje življenje je trenutno v fazi sprememb in velikih korakov. Veliko delam na sebi, kar je včasih naporno, a kljub temu lahko rečem, da sem v življenju srečna, da se imam rada in da se trudim, da se ne bi obremenjevala z nepomembnimi stvarmi. Čeprav življenje ni vedno lepo, poskušam v njem videti tisto dobro – in prav ta pogled mi pomaga preživeti težja obdobja.
Ko me je vprašala o najtežjih življenjskih preizkušnjah, sem povedala, da sem jih doživela več. Že v najstniških letih me je močno zaznamovala smrt nonota ter bolezen moje mame. Takrat sem bila še zelo mlada, zadržana in s svojimi čustvi se nisem znala soočati drugače kot tako, da sem jih potlačila. Najtežja izkušnja pa me je doletela pred petimi leti, ko sva z možem izgubila tretjega otroka. Takrat se je moje življenje obrnilo na glavo. Bila sem na dnu, nisem vedela, kako naprej in imela sem občutek, da takšni bolečini ne bom kos. Že sam stik z dojenčki, njihov jok ali pogovori o nosečnosti so bili zame neznosni.
Vprašala me je tudi, kje sem našla moč, da sem šla naprej. Povedala sem, da sem v sebi vedela, da moram najti pot naprej. Svet se zaradi mene ne bo ustavil – jaz pa sem morala najti moč, da se prilagodim in zaživim naprej. Veliko mi je pomenila podpora družine in prijateljev. Ob tem sem se obrnila še na strokovno pomoč – psihoterapevta in psihiatra. Vendar sem na neki točki začutila, da moram najbolj zaupati sama sebi. Čeprav je bilo težko, sem želela dokazati sebi in drugim, da zmorem naprej – korak za korakom.
Tako sem se nehala izogibati srečanjem z dojenčki, kljub bolečini, ki je bila še vedno prisotna. Veliko sem govorila o svoji izkušnji, omenjala sem svojega otroka – in to počnem še danes. Veliko mi je pomenilo tudi pisanje bloga, kjer sem sproti predelovala svoja čustva, pa knjige o osebni rasti in pogovori z ženskami, ki so šle skozi podobno izkušnjo.
Zdaj lahko rečem, da me je ta boleča izkušnja naučila ogromno. Začela sem drugače gledati na svet, drugače reševati težave. Prepričana sem, da na takšno izgubo ni mogoče biti pripravljen, ne glede na to, kako močan ali psihološko opremljen si. Potreben je bil čas in predvsem odločitev – odločitev, da ne želim obstati v bolečini, ampak živeti naprej. Za to pa sem se morala spopasti z močnimi čustvi, ki jih prej sploh nisem poznala. In ja, danes se strinjam s tistim pregovorom: “Kar te ne ubije, te okrepi.”
Dotaknili sva se tudi vprašanja smisla in ciljev. Moj smisel življenja je predvsem družina. Veliko mi pomeni tudi ples in ustvarjalnost. Eden mojih največjih ciljev je, da svoja otroka vzgojim v dobra človeka, ki bosta znala poslušati sebe in slediti svojim sanjam.
Na koncu me je vprašala, kaj bi želela sporočiti mladim, ki šele stopajo v odraslost. Moj odgovor je bil preprost: razvijajte samopodobo in samozavest. Poiščite pomoč, kadar jo potrebujete. Negujte odnose, naučite se komunicirati, bodite hvaležni za trenutke. Naj vas preteklost in prihodnost ne obremenjujeta – živite tukaj in zdaj, čim bolj polno. In ne pozabite, kako pomembno je ravnovesje med delom in prostim časom.
Ko danes gledam nazaj, vidim, da to ni bil le intervju za seminarsko nalogo. To je bila priložnost, da sem se poglobila vase, si postavila vprašanja, na katera si sicer ne bi vzela časa odgovoriti, in se ponovno spomnila, kako pomembno je postaviti sebe na prvo mesto. In predvsem – kako neverjetno močni v resnici smo.