Ko izgubiš del sebe
»Ne sanjaj svojega življenja, temveč živi svoje sanje.« Meni najljubši citat.
Že kot najstnica sem sanjala o svoji družini. Želja o poroki in otrocih je bila pri meni zelo močna. Večina takratnih prijateljev, je smisel življenja videla v zabavah, potovanjih, denarju. Jaz sem sanjala le o sanjski poroki in preprostem življenju s čudovitimi otroki.
Z možem sva se spoznala pri sedemnajstih letih. Prišel je ravno v pravem trenutku, na pravo mesto. Takoj sem vedela, da bova skupaj preživela življenje. Po dveh letih sem nepričakovano zanosila. Čeprav sva bila mlada in zaključevala srednjo šolo, sva se otroka zelo veselila. Niti za trenutek nisva pomislila na splav. Starši so bili nad novico presenečeni, a so nama bili vseeno ves čas v oporo. Razen slabosti, ki me je spremljala precej dolgo, je nosečnost potekala brez težav. Rodila sem deklico. Pridno je rastla in postajala prava gospodična.
V tem času se je vse uredilo. Z možem sva se zaposlila in se kmalu odločila, da se bova poročila. Poroka je bila preprosta, a sanjska. Nekaj mesecev po poroki sva, takrat štiriletni hčerki, z velikim veseljem naznanila, da bo dobila bratca ali sestrico. Prve štiri mesece me je spremljala močna slabost. V 24. tednu nosečnosti so mi ugotovili nosečniško sladkorno bolezen. V diabetični ambulanti so me seznanili z njo in s težavami, ki jih le-ta lahko povzroči. Gre za pomanjkanje inzulina v nosečnosti, kar lahko vpliva na otroka. Večini nosečnic zadošča dieta, včasih pa so potrebni manjši odmerki inzulina. Tistega dne, ko sem se vrnila domov s testiranja, sem bruhnila v jok. Misli so me odpeljale k nekdanji prijateljici, ki je otroka izgubila zaradi neodkritega oziroma zanemarjenega nosečniškega diabetesa. Spominjam se dne, ko sem izvedela kako krut dogodek jo je doletel. Ves čas sem mislila nanjo. S časom je bila pripravljena sprejeti moj obisk. Skupaj sva jokali. Njeno bolečino sem si lahko kot mama le predstavljala. Za tolažbo ni bilo besed, le objem. Žal sta se kasneje najini poti razšli. Ko je zvedela, da z možem načrtujeva drugega otroka, tega ni mogla prenesti. Razumljivo.
Bala sem se za svojega otroka. Nisem bila edina z nosečniškim diabetesom, sem pa diagnozo vzela zelo resno. Lotiti sem se morala stroge diete. Jedla sem petkrat na dan, merila sladkor v krvi ter si vbrizgovala inzulin v telo z injekcijo. Dneve sem preživela v kuhinji od jutra do večera. Vsak obrok sem stehtala natančno do grama. Obrokov nisem mogla jemati s seboj, saj so bili obilni. Zato sem čas večino časa preživljala doma, jedla sem vsake tri ure. Posledično sem se hčerki manj posvečala. Komaj sem že čakala, da pride dan predvidenega poroda. Dva dni pred tem sem začutila v spodnjem delu trebuha zbadajočo bolečino. Zvečer sem imela povišano telesno temperaturo, zato sva se z možem odpravila v porodnišnico. Preiskave urina so pokazale, da je bilo v njem ogromno bakterij. Zadržali so me na ginekološkem oddelku, kjer sem dobila antibiotik. Že naslednje jutro sem se počutila bolje. Odločili so se, da bom še nekaj časa na opazovanju. Tako sem še en dan prespala na ginekološkem oddelku. Čeprav je proti jutru prišla v sobo ženska, ki je imela popadke in jih nekaj ur predihovala poleg mene, sem se tisto noč dobro naspala. Zjutraj sem si kot ponavadi izmerila krvni sladkor, vbrizgala inzulin ter pozajtrkovala. Med vizito so me obiskali kar trije ginekologi in mi pojasnili svojo odločitev. Ker je bila prisotna nosečniška sladkorna bolezen in bi bil otrok lahko prevelik, so se odločili, da sprožijo porod. Počasi sem pospravila svoje stvari ter se po stopnicah odpravila v zgornje nadstropje. Pozvonila sem na vratih porodnišnice. Vedela sem, kaj me čaka, in želela sem si, da bi bil tokratni porod krajši od prvega. Vznemirjena sem bila bolj kot prvič. Porod je potekal brez težav. Med porodom sem si morala meriti krvni sladkor. Ko je po petih urah prišel čas za iztis, sem bila nekoliko nemočna. Z močno željo, da bi spoznala svojega otroka in z moževimi spodbudami, sem porod zmogla do konca. Rodil se nama je zdrav deček. Bila sva presrečna. Mož je rekel: »Zdaj imava punčko in fantka. Zdaj imava vse.«
Bili smo srečna družina. Minevali so dnevi in leta. Jaz pa sem bila nesrečna. Spremljala me je kožna bolezen na obrazu. Obiskovala sem dermatologe, poslušala različna mnenja in diagnoze. Svetovali so, naj se z boleznijo sprijaznim. Preizkusila sem veliko mazil, napitkov in tablet, kar mi je povzročilo bolečine v želodcu. Imela sem obdobja slabe volje in občutek neuspeha. Izogibala sem se velikih dogodkov, ker sem izpuščaje težko prekrila. Ogromno ljudi mi je želelo pomagati in svetovati. Ena od njih je bila tudi moja teta. Na internetni strani je zasledila kremo, ki bi morda bila zame. Začutila sem, da moram poskusiti. »Pa poskusim še to,« sem si rekla. Po enem mesecu uporabe, sem odpravila težave na obrazu. Sprememba je bila zelo očitna, vendar krema ni pozdravila vzroka. Pri tem mi je bila v pomoč posebna metoda zdravljenja. Nekega dne sem se odločila, da bom začela poslušati le sebe. Pazila sem na prehrano, telovadila in poskrbela za to, da sem se v svoji koži dobro počutila. Uspevalo mi je. V tem času sem se vpisala na fakulteto in pričela z dodiplomskim študijem. Ni bilo lahko. Morala sem usklajevati družino, delo in študij. Mož in starši so mi bili v veliko oporo. Proti koncu študija sem postajala vedno bolj utrujena in brez energije. Ponoči nisem mogla spati, v želodcu sem čutila napetost, menstruacija mi je zamujala. Vse to sem pripisovala stresu. Čutila sem, da nekaj ni v redu, zato sem se želela naročiti k zdravniku. Naenkrat se mi je oglasilo vprašanje: »Kaj pa če...? Ne, nisem noseča.« Vseeno sem se hotela prepričati, če je za vse težave krivo stresno obdobje. Z možem sva se že pogovarjala o tretjem otroku, a ga zaradi vseh obveznosti in težav nisva načrtovala. Odpravila sem se v lekarno. Test nosečnosti sem doma hranila dva dni. Molčala sem. Moža nisem hotela strašiti, ker sem predvidevala, da bo test negativen. Končno sem nekega večera zbrala pogum in opravila test. Bil je pozitiven. Prevzela so me mešana čustva. Želja po tretjem otroku se je uresničevala. Strah pa se je večal. Zbudila sem moža in mu povedala, da bova dobila še enega otroka. Bil je zmeden. Nekaj časa sva molčala, saj nisva vedela, kako bova zmogla v trenutni situaciji. Priznam, takrat sem pomislila na splav. A tega nisem mogla storiti. Jokala sem. Da sem bila tiste dni miselno odsotna, sta opazila tudi moja starša. Odkrito sem se pogovorila z njima. Obljubila sta mi pomoč in me podpirala: »Če je z otrokom vse v redu, ni razloga za splav. Vedno si si želela tri otroke. Zmogla bosta. Podpirava vaju.«
Čez nekaj dni smo praznovali sinov četrti rojstni dan. Zgodila se je nesreča. Sin je med igro padel po stopnicah. Zaradi udarca v glavo in zlomljenega zapestja je izgubljal zavest. Z možem in mamo smo ga nemudoma odpeljali v bolnišnico. Med potjo sem se ves čas trudila, da bi ostal pri zavesti. Na urgenci so nas takoj sprejeli, opravili retgensko slikanje in naju zadržali čez noč. Ko je sin zaspal sem se umirila. Začutila sem slabost. Noge me niso držale. Skušala sem zaspati, a mi misli niso dovolile. Čutila sem, da morava otroka obdržati. Sinovo nesrečo sem videla kot znak. Znak, da mora najin tretji otrok živeti. To je pretehtalo vse dvome. Od tega dne, sem na stvari, ki so se dogajale, začela gledati drugače. Iskala sem razloge in pozitivno plat v vsaki stvari. Naslednje jutro so sina odpeljali v operacijsko sobo ter mu poravnali zapestje. Dobil je gips. Ko se je prebudil, je komaj čakal, da greva domov, bil je zelo pogumen in potrpežljiv. Jaz pa ponosna mama.
Prišel je čas prvega pregleda pri ginekologu. Nosečnost je bila potrjena. Spremljala sta me močna slabost in bruhanje do četrtega meseca. Otroka sta bila navdušena, ko sta izvedela veselo novico. Hči je kar žarela od sreče, sin pa je komaj čakal, da dobi bratca: »Če bo punčka, ji bom dal ime fantek!« Za možev trideseti rojstni dan smo sorodnikom in prijateljem novico razkrili na prav poseben način. Oblekli smo si majice z napisi, ki so napovedovali ta čudovit dogodek. Prav vsi so bili srečni za naju. Za nas.
Z možem sva se veliko pogovarjala in načrtovala. Veselila sva se vsega, kar naju je čakalo. Veliko truda sem vložila v študij, da mi po porodu ne bi ostalo veliko izpitov. Močno sem upala, da se nosečniški diabetes ne bi ponovil. Po drugem porodu so me namreč v diabetični ambulanti opozorili, da se ta v večini primerov ob naslednji nosečnosti ponovi. Posvetila sem se prehrani in gibanju. Testiranje sem opravila dvakrat in bilo je negativno. Od sreče sem se večkrat tudi prekršila in pojedla kakšno tortico. Na pregledih je bilo do sedmega meseca vse v redu. Z možem sva se tik pred ultrazvočnim pregledom odločila, da bova tokrat vprašala za spol, čeprav najprej nisva imela tega namena. Pričakovala sva še enega dečka. Skrivnost sva obdržala zase. V sedmem mesecu so mi težave povzročala glivična vnetja. Kmalu sem postajala zelo utrujena in sama težko opravljala vsakodnevna dela. Imela sem občutek manjvrednosti. Z možem sva se nekoliko oddaljila. Nisva se več pogovarjala. Nisva se razumela ali podpirala. Bližali so se božični prazniki. Mislila sem na to, kako bova otrokoma povedala, da se ne razumeva več, a nas je kmalu pretresla novica o nonotovi bolezni. Njegovo stanje se je slabšalo, razmere so bile težke. Bila sem v skrbeh. Z možem sva prikrila najin zapleten odnos in se posvečala otrokoma. Tako sva se spet počasi zbližala in si stala ob strani.
Predvideni rok poroda bi moral biti čez tri tedne. Otrok je bil ves čas zelo živahen. Imela sem ctg. Trebuh je bil nekoliko prevelik. Krvni izvidi so pokazali, da sem bila slabokrvna. Pogosto sem imela krče, zato sem dobila tablete proti krčem. Fakulteto sem obiskovala z naporom. Stvari za novorojenčka še nisem pripravila, le torbo za v porodnišnico. Imena še nisva izbrala. Bila sem nemirna.
Dvanajst dni pred predvidenim datumom poroda sem se slabo počutila. Spremljala me je vrtoglavica. Zvečer sem utrujena legla in zaspala. Zjutraj sem se prebudila in prestrašeno ugotovila, da sem prespala celo noč. To je pomenilo, da nisem čutila otrokovih gibov. Nežno sem premikala trebušček. Ni bilo odziva. Stisnilo me je pri srcu. Vzela sem torbo in se z možem odpravila v porodnišnico. Trudila sem se ostati mirna. Kot nalašč sem med potjo prejela nekaj sporočil: »Hej, kako si? Kako se počutiš?«. Nisem zmogla odgovoriti. V bolnišnici je potekalo vse zelo hitro. Takoj so mi opravili ctg. Ena od medicinskih sester je nekaj časa iskala otrokov srčni utrip: »Včasih ga ni takoj slišati, veste.« Deset minut sem poslušala utrip in takoj vedela, da ni otrokov. Bil je moj. Svet se mi je ustavil. Sestra je poklicala zdravnico, da opravi ultrazvočni pregled. Ekran je obrnila proti meni: »Tu je srček. In ne bije. Moje sožalje.« Medicinska sestra je odšla po moža, ki je nestrpno čakal pred vrati. Vedel je, kaj je narobe. Začela sem jokati, v sebi pa sem kričala. Ne da se opisati bolečine, ki sem jo čutila. Zdelo se mi je, da sem za trenutek zapustila svoje telo. Opravili so ginekološki pregled in mi vzeli kri. Seznanili so naju z nadaljnimi postopki. Roditi bom morala najinega otroka. Mrtvega. Srček mu je nehal biti. Vstavili so mi gel za sprožitev poroda in me premestili na ginekološki oddelek. Mož je do večera bil ob meni. Jokala sva. Morala sva sprejeti težke odločitve. Odločiti sva se morala, če želiva otroka po porodu videti. Razmisliti sva morala o načinu pokopa. In izbrala sva ime. Še nikoli do sedaj me ni bilo tako strah. Strah me je bilo poroda, ker sem vedela, kaj bo sledilo. Najin angelček ne bo zajokal in morala se bova posloviti od njega. Tega nisem zmogla. Čutila sem moževo bolečino, a vseeno je imel dovolj moči, da me je psihično držal pokonci: »Zmogla boš. Skupaj sva v tem. S tabo bom. To morava dat skozi.«
Tisto noč sem imela nekaj svojih popadkov. Mož je odšel domov k otrokoma. Potrebovala sta ga, saj je tudi njima bilo zelo hudo. Ves čas sem ob sebi imela prijazno zdravstveno osebje. Proti jutru so popadki prenehali. Obvestili so me, da je čas za v porodno sobo. Medtem, ko sem stopala po stopnicah, sem zadrževala jok. Ko sem vstopila na hodnik porodnišnice, so se me žalostni pogledi medicinskih sester dotaknili. Čutile so mojo bolečino. Poklicala sem moža, nato me je ena od babic pripravila na porod. Dobila sem umetne popadke in jih pridno predihovala. Pridružila se je še ena babica. Nekaj časa sta bili obe prisotni. Tista, ki je bila z mano na začetku, je nato odšla. Mož je bil ves čas ob meni in tako kot jaz upal, da bo čimprej mimo. Babica je poskrbela za to, da sem v pravem trenutku dobila protibolečinska sredstva. Kmalu se je začelo hitro odvijati, bolečina je bila intenzivna, a skoraj neprimerljiva s tisto, ki sem jo čutila v srcu. Po treh urah je najin otrok prišel na svet. Zaprla sem oči in jokala. Nisem imela moči, da bi ga takoj pogledala. Porodila sem še posteljico. Čeprav ni bilo videti nič narobe, je zdravnik rekel, da je bila »posebna«. Bila je v obliki srca. Čutila sem, da je čas. Čas, da ga spoznam. V naročje so mi položili najinega angelčka. Gabrijela. Tako lepega in tako toplega. Občudovala sva ga. Bil je popoln, a vendar nepremičen. Zdelo se mi je, da sanjam. Bolečina je bila neznosna. Babica je prislonila glavo k moji in spustila solzo. Nato nas je pustila same. Gabrijel ni bil več tako topel. Bolečina je bila prehuda, zato sva se poslovila od njega in poklicala babico, da ga prevzame. Nisem čutila utrujenosti niti bolečin. Samo praznino. Izgubila sem del sebe.
Po nekaj urah so me preselili na ginekološki oddelek. Ko ni bilo moža ob meni, so zelo dobro poskrbeli zame in mi ves čas stali ob strani. Po treh dneh so me odpustili z ginekološkega oddelka. Čeprav sem komaj čakala, da objamem svoja otroka, se mi je ob misli, da odhajam domov sama, trgalo srce.
Starostna razlika med hčerko in sinom je štiri leta in osem mesecev. Med bratoma prav tako. Skoraj neverjetno. Najina hči je bila zelo žalostna, želela si je bratca ali sestrico. Velikokrat je jokala na skrivaj. Sin pa je zadevo realno sprejel. Zavedal se je, kaj se je zgodilo in sprejel dejstvo, da Gabrijela ne bo nazaj. To sem morala sprejeti tudi sama. Mož je naredil vse, kar je bilo v njegovih močeh, da bi me držal pokonci.
Odločili smo se za pogreb v domačem kraju. Tako ga lahko obiščemo kadarkoli. Po pogrebu sem bila bolj pomirjena in počasi sem prihajala k sebi. Čeprav se je v moji glavi porajalo mnogo vprašanj, sem vedela, da odgovorov ni. Po enem mesecu je umrl moj nono. Trpljenje, ki smo ga doživljali, je bilo neznosno, a ker smo imeli drug drugega, so pogovori, bližina in skupni trenutki omilili bolečino. Po skoraj dveh mesecih sem dobila izvide, po katerih je bilo razvidno, da je bilo z menoj in Gabrijelom vse v redu. Morala sem naprej. Bala sem se stikov z ljudmi, saj nisem prenesla vprašanj. A vendar sem morala skozi to. Prva me je obiskala moja najboljša prijateljica in čeprav še nisem sprejemala obiskov, sem ji bila zelo hvaležna. Led sem prebila z nonotovo smrtjo. Hiša je bila polna ljudi. Na začetku sem občutila močno stisko. Najraje bi zbežala. A ker sem hotela to prebroditi, sem morala globoko vdihniti in potrpeti. Od takrat naprej je bilo bolje. Hodila sem v naravo in na sprehode ob morju. To me je pomirilo. Ko sem zagledala mamice z vozički, mi ni bilo lahko. Sklonila sem glavo in odšla dalje. V sebi sem obupano kričala.
Velikokrat sem bila deležna komentarjev, kot so: »Tebi je lažje, ker imaš že dva.« Ali »Saj si še mlada!« Ne, ni mi lažje! Težko mi je prav tako kot tistim, ki so izgubile svojega prvega otroka. Lažje ni niti tistim, ki so imele splav. Nobeni mami, ki je izgubila svojega otroka, ni lažje ali težje. Res je, mlada sem. In pri svojih devetindvajsetih letih sem pokopala svojega otroka. Zavedam se, da nisem edina. Sem pa edina njegova mama. Gabrijel bo za vedno naš peti član družine.
Zdaj minevajo štirje meseci od izgube. Dnevi so zelo težki in polni mešanih občutkov. Hvaležna sem vsem, ki mi poleg otrok, moža in staršev, nudijo oporo. Redkokdaj jočem. Ni mi težko govoriti o svoji izgubi, me pa včasih izčrpa, saj podoživljam tiste hude trenutke. Večinoma sem nemirna. Težko se umirim in sprostim. Zato počnem tisto, kar me veseli, objamem svoja otroka in ne razmišljam o bolečini. Ravno nasprotno. S telovadbo, plesom in objemi odženem vse občutke, ki me bremenijo. Pride dan, ko se zjutraj zbudim s solznimi očmi. Čeprav se prepričujem, da bo dober dan, temu ni tako. Vem, da bo takih trenutkov še veliko. A to me ne bo ustavilo, da živim svoje sanje. Z Gabrijelom v srcu.
Maj 2020