Še en spomin
Bliža se mednarodni dan otrok, ki so umrli med nosečnostjo ali kmalu po rojstvu. 15. oktober.
Spominjam se dneva, ko si se rodil v tišini. To je bil dan, ko je pol mojega srca odšlo s teboj. Dan, ki naju je s tatijem zaznamoval in spremenil za vedno. Dan, ko sva te spoznala in občudovala. Bil si podoben bratcu. Imel si rjave lase. Tvoji prstki so bili prav takšni, kot sta jih imela tvoja sestra in bratec, ko sta bila dojenčka. Spomnim se vonja tvoje nežne kože. Z vso ljubeznijo sva te pestovala in božala. Nikoli ne bova vedela kakšne so bile tvoje oči in nikoli ne bova slišala tvojega glasu. Vendar bova vedno sanjala o tebi. To je vse, kar nama je poleg spominov še ostalo.
Spomini. Ko bi jih vsaj lahko še ustvarjali skupaj. Ne morem verjeti, da se je tvoje življenje tako hitro končalo. Tvoja sestra in brat te velikokrat zaznavata. Povsod vidita srčke in jih fotografirata. Skrbno spravljata peresa, ki jih najdeta. Pravita, da si to ti. Vem, da si.
Ogledujem si te na fotografiji, prižgem ti svečko in razmišljam o tebi. Kar naenkrat me prešine misel. Posnetek! Imam ultrazvočni posnetek! Srce mi začne hitreje biti. Spomnil si me. Kako sem lahko pozabila na to? Med nosečnostjo mi je ginekolog poslal ultrazvočni posnetek ene od preiskav.
Hitro začnem brskati po elektronski pošti.
Tu nekje mora biti.
Nekaj časa iščem.
Najdem.
Ne upam si takoj predvajati posnetka. Mi bo spet zelo hudo? Lahko sploh še bolj boli? Moram biti močna. Kaj sploh je moč? Se pretvarjati, kot da se nikoli ni nič zgodilo? Ne. Dovoliti si začutiti nemoč. To je moč.
Predvajam.
Gledam, kako si brcal. Spet slišim utrip tvojega srca. Kako zelo boli! Ko bi vsaj lahko vrnila čas nazaj.
Jočem. Dovolim si.
Ker to sem danes jaz.
Sprejemam se. Sprejemam svojo bolečino. Kljub temu, da boli, začutim kanček dobre volje. Nasmehnem se. Imam še en spomin. In ponosna sem na to. Ponosna sem nate. Ponosna na vse tri. Ja, tri. Četudi so te nekateri pozabili, te midva ne bova zatajila. Vedno te bova imela neskončno rada.
Oktober 2021