Prvi september je tu.
Za nekatere pomeni novo rutino.
Za nekatere konec brezskrbnih počitnic in začetek novega šolskega leta.
Za nekatere navdušenje, nove zvezke, šolsko torbo, nova poznanstva in tisti poseben občutek, ko otrok prvič prestopi šolski prag.
Za nekatere pa je 1. september tudi tiha bolečina, o kateri se ne govori prav veliko.
Za nas letos 1. september pomeni predvsem enega fantka, ki bi danes moral prvič stopiti skozi šolska vrata.
Gabrijel bi šel v prvi razred.
Ob tej misli čutim praznino.
In močno željo, da bi ta dan lahko doživela.
Predstavljam si ga. Verjetno bi bil ponosen nase. Mislim, da bi bil navdušen.
Verjetno bi veselo odkorakal proti šoli, jaz pa bi ga gledala in si mislila, kako hitro je minilo.
Mogoče bi ga pred šolo še zadnjič močno objela.
Mu popravila majico.
Pogledala, ali ima vse v torbi.
In ga slikala.
S prvo šolsko torbo.
Z nasmehom.
S tistim ponosom, ki ga je težko razložiti nekomu, ki ga še ni doživel.
Danes pa lahko samo zaprem oči in si predstavljam.
Ne morem ga slikati.
Ne morem ga objeti.
Ne morem skupaj z njim ustvariti spomina na njegov prvi šolski dan.
In mogoče je prav to tisto, kar najbolj boli.
Ne to, da bodo danes drugi otroci stopili skozi šolska vrata.
Ne to, da bodo drugi starši fotografirali svoje prvošolce.
To sem že doživela.
Boli to, da tega ne morem doživeti z njim.
Da ne morem biti del njegovega prvega šolskega dne.
Da ne vem, kako bi danes izgledal.
Kakšen bi bil njegov nasmeh.
Ali bi bil nestrpen.
Ali bi me še zadnjič pogledal, preden bi odšel skozi vrata.
Ponosna sem na svoja otroka.
Na oba, ki sta danes tukaj.
In ponosna sem tudi nanj.
Bila bi ponosna nanj tako, kot je vsak starš ponosen na svojega otroka, ko ga gleda, kako odrašča in dela svoje prve velike korake.
Samo svojega ponosa danes nimam kam položiti.
Ostaja nekje v meni.
Tako kot toliko drugih stvari, ki bi jih morala danes doživeti z njim.
In zato danes, ko bom gledala svoja otroka, kako začenjata novo šolsko leto, bom hvaležna za njuna nasmeha, za njune objeme, za vse male trenutke, ki se nam včasih zdijo popolnoma samoumevni.
Ker niso.
Noben objem ni samoumeven.
Nobena fotografija ni samoumevna.
Noben »srečno v šoli« ni samoumeven.
Noben otrok ni samoumeven.
Morda se tega zavemo šele takrat, ko bi dali vse, da bi lahko še enkrat doživeli nekaj tako čisto običajnega.
Danes bi moral tudi Gabrijel prestopiti ta prag.
In čeprav ga ne bom mogla videti, kako stopa skozi šolska vrata, si ga bom predstavljala.
Navihanega.
Ponosnega.
Mojega.
In za trenutek bom pustila mislim, da ga pospremijo tja, kamor ga sama ne morem.
Srečno v prvi razred, fant moj.
Mi bi bili neskončno ponosni nate. ❤️